Igor Krivokapič
kot sodobni skladatelj verjame:

Zato ne verjame:

• V glasbeno umetnost kot najbolj neposreden umetniški izraz, ki ga omejujeta le zmožnost in občutljivost ustvarjalčeve domišljije
• V lepoto, sozvočje, skladje in izrazno doslednost kot temeljne postavke svoje glasbene umetnosti
• V ugodje in katarzo, ki ju mora nuditi glasba
• V glasbo kot umetnost žlahtnega duha
• V svobodo in bogastvo pri izbiri sredstev izpovedi
• V raznolikost, pestrost, neponovljivost pa enkratnost sleherne stvaritve
• V prastare korenine glasbene govorice, ki se skozi rodove na ravni nezavednega tudi v njegovem delu nadaljuje v prihodnost

• Da je glasba lahko moderna ali konzervativna
• V alkimistične recepte o zlaganju glasbe
• V posnemovalstvo kot možnost in rešitev za glasbeno ustvarjanje
• V ortodoksno podrejanje kateremu koli načinov zlaganja kot možnost in rešitev za glasbeno ustvarjanje
• V glasbo kot matematično-analitično ter morfološko znanost
• V absurd kot vir ustvarjalnega navdiha
• V estetiziranje grdega ter povzdigovanje tesnobe, nelagodja in ekscesa na raven umetniškega doživetja